Srednji Vrh je vas na sončni strani Karavank. Od tod je najlepši pogled na Julijske Alpe, od Martuljkove skupine s piramidastim Špikom, preko Mojstrovke, Jalovca, vse do Višarij. Na ledeniški polici so samotne kmetije na nadmorski višini od 960 do 1000 metrih, ki so se ohranile v svojem prvotnem obsegu že več kot 500 let. Dostop do vasi je po cesti, stari kolovozni poti in stezah iz Gozda – Martuljka. V preteklosti je bila vas povezana tudi s Koroško preko prehodov v Karavankah.
O prvi stalni poselitvi Srednjega Vrha še nimamo dokazov, vendar se je med domačini ohranilo izročilo, da so se tukaj najprej naselili koroški pastirji. Prva znana pisna omemba Srednjega vrha je v najstarejšem ohranjenem urbarju belopeškega gospostva iz leta 1498, kjer so navedeni gospodarji: Mertl, Kantziann Klebana, Jacob Klebanna, Balthaser Klebanna, Jernni Smille in Lucas Smole.
Franciscejski kataster iz leta 1827. Srednji Vrh je označen z imenom Mitterberg in domačije.
Zemlja je bila od nekdaj vir preživetja Srjanov. V urbarju belopeškega gospostva iz leta 1636 razberemo, da so bile cele kmetije s strmimi pašniki, travniki in njivami, kjer so gojili pšenico, ječmen, rž in ajdo. Na njivah, nekatere so bile višje ležeče v senožetih, so sejali tudi lan za prejo in oves, kasneje tudi koruzo – sirk, repo in krompir – čompe. Za zelenjavo so bile ob hišah posebne grede. Na večini kmetij so imeli par volov, krave in ovce – jarce.
Strme njive so do začetka 20. stoletja orali z ralom na oje, ki je poznan samo v Srednjem Vrhu. Orali so, tako da so v ralo na oje vpregli par volov in začeli na spodnjem delu njive. Oral je gospodar, živino je vozil hlapec ali pastir. Orač je jemal brazde primerne širine in globine, tako da so padale druga na drugo in so stale dokaj pokonci. S takim oranjem so čim manj zemlje spravili podse. Na koncu so spodnjo brazdo znosili na zgornji greben.
Ralo na oje, ki ga je po spominu izdelal Smolejev ata – Janez Mertelj.
Gozdovi so nudili les za gradnjo hiš, gospodarskih poslopij in tudi dodatni zaslužek. V času razcveta železarstva v Gornjesavski dolini je bila pomembna panoga tudi kuhanje oglja – oglarstvo. Na mnogih krajih še danes zasledimo močno plast črne zemlje z ogljem, kar je ostanek kopišč.
Nedavni komentarji